Kaj te je pripeljalo v Radomlje in kako se počutiš med nami?

Še pred pol leta si nisem mislila, da bom kdaj odšla iz kluba, s katerim sem rastla vseh 9 let mojega dosedanjega igranja nogometa, ampak to se je sedaj spremenilo. Že nekaj časa sem si sicer v nogometu želela poskusiti nekaj novega in to se mi je končno uresničilo. Vedno sem gledala bolj na druge, kot nase in to sem sedaj spremenila s prestopom v nov klub. Nikoli nisem igrala zaradi česarkoli drugega, kot samo zaradi lastnega veselja in ljubezni, ki jo gojim do nogometa. V tem trenutku je še prehitro, da bi razmišljala o tem, kako se bom tu počutila, ampak vsekakor, ne glede na vse verjamem, da mi bo lepo. V tem klubu je že nekaj mojih bivših soigralk in zaradi njih se počutim še bolj domače. ŽNK Radomlje je že v prvem trenutku, ko sem stopila v njihove prostore naredil zelo dober vtis name. Igralke so me sprejele lepo že na prvem treningu in tudi vodstvo je takšno, kakršnega si lahko želi vsak klub. S klubom sem sedaj že kar nekaj časa in lahko izrazim samo zadovoljstvo. Tu pa so še neverjetni pogoji za treninge, kar me še dodatno motivira na treningih in tekmah.

Kakšna sta bila tvoj pogled in tvoje mnenje preden si prišla in ali se je tvoje mnenje sedaj ko si del nas kaj spremenilo?

Če sem popolnoma iskrena, si nisem nikoli mislila, da bom kdaj prišla sem zaradi takšnih ali drugačnih razlogov. Ampak vsi vemo, da ima vsaka zgodba dve plati. Ponavadi je ena pozitivna, druga pa negativna, nekateri govorijo tako, drugi spet drugače. Rivalstvo med klubi se je zadnje leto zelo povečalo, kar ni najboljše za razvoj ženskega nogometa v Sloveniji, mislim pa, da sem se odločila pravilno, ko sem prvič pristopila in se konkretno pogovorila o mojem prestopu v ta klub. V vsem tem času se je moje mnenje o ŽNK Radomlje zelo spremenilo in kot sem že omenila, o klubu nimam za povedat niti ene slabe besede. Glede na to, da sem še pred nedavnim bila v Radomljah le igralka, ki samo trenira a igra za drug klub, so me kljub temu sprejeli kot svojo na treningih. Izredno pa se že veselim svoje prve tekme, ko bom oblekla dres s svojim priimkom in zaigrala za Radomlje.

V nogometu si že kar lep del svojega življenja. Kakšni so tvoji uspehi, dosežki, na kaj si najbolj ponosna?

Da, res je, v nogometu sem že kar lep čas, kar je zanimivo, saj imam še enega brata in so vsi pričakovali, da bo on tisti, ki bo šel po očetovih stopinjah, a na koncu se je izkazalo, da sem to jaz. Še sedaj se spomnim očetovega izraza na obrazu, ko sem omenila, da bi začela trenirati nogomet. Moj največji uspeh je bil, ko sem dokazala vsem, ki niso verjeli vame, da bom dejansko živela s tem športom in da bo ta šport živel z mano. Seveda je tudi nekaj drugih uspehov, kot so nastopi v slovenski reprezentanci, igranje proti klubom izven naše države ipd. Najbolj ponosna pa sem sama nase. Po vseh vzponih in padcih, ki sem jih doživela, še vedno vztrajam in to vidijo tudi drugi. Še pred kratkim si nebi mislila, da bom kdaj trenirala s fanti, ampak oni so me dejansko sprejeli, kot da sem njihova, kar mi je dalo še dodatni zagon, da se se trudim na vsakem njihovem treningu, ko sem doma na Koroškem. Danes mi je vse lažje, mislim, da se trdu poplačuje, kar verjamem da se bo kazalo tudi v prihodnje.

Kakšni so tvoji cilji in tvoje ambicije, tako v nogometu kot v zasebnem življenju?

Nebom skrivala, da si želim nekega dne oditi iz Slovenije in igrati za kakšen drug, tuj klub. Mislim, da si to želi vsaka od nas. Ampak dokler sem še tu v Sloveniji, je moj cilj da se čim bolj dokažem na vsakem treningu in vsaki tekmi in da bo moj nov klub z vsemi, ki v njem delujejo, zadovoljen z mano. Ni lepšega, kot slišati po koncu tekme : "Staša danes si igrala odlično". In to je tisti trenutek, ko veš, da te nekdo spoštuje in nekdo verjame vate, ne glede na to, da imaš slab dan in včasih ne moreš odigrati po svojih sposobnostih. Kar se tiče mojega zasebnega življenja, pa je moj prvi cilj, da uspešno opravim fakulteto, vse drugo ob tem pa so samo malenkosti, katere so z mano vsak dan.

Kaj bi sporočila mladim nogometašicam?

Zanimivo vprašanje. Sporočila bi jim, da ne glede na padce, katere bodo doživele sem ter tja, še vedno vztrajajo. Če imajo rade nogomet ga naj igrajo. Zapomnijo naj si, da vsakič ko stopijo na igrišče naj si rečejo, da nogomet igrajo iz ljubezni, veselja in prijateljstva s soigralkami in da je na tribunah vedno nekdo, ki je ponosen nanje. Vse drugo ni pomembno.

VSI ZA ŠAMPIONKO RUMENO!!!